Na naših spletnih straneh objavljamo publikacijo šole za šolsko leto 2020/2021

V četrtek, 24. septembra, po športnem dnevu, smo se trije učenci (Sara Nemec, Lea Rituper in Timo Kuronja) zbrali na dvorišču naše šole in z učiteljico Martino Horvat odšli v Križevce pri Ljutomeru na tekmovanje Male siv celice. Tekmovali smo proti Osnovni šoli Beltinci.
Med vožnjo nam je učiteljica razložila, kako približno bo potekalo tekmovanje, preostanek vožnje smo se pogovarjali ali bili na telefonih. Nihče ni imel preveč velikih pričakovanj, a smo vsi vseeno bili še kar živčni.
Ko smo prispeli, je pred nami bila še ena ekipa, zato smo morali malo počakati, kar nas je naredilo še bolj živčne. Čakanje smo si krajšali s pogovorom. Preden smo vstopili, nam je učiteljica še na kratko razložila, kako bo potekalo tekmovanje, saj nam vsem še ni bilo čisto jasno.
Ob vstopu nas je pozdravil naš voditelj Nik Škrlec in nam na kratko razložil pravila še enkrat. Med tekmovanjem smo bili živčni, a tega nismo pokazali. Ko so učenci OŠ Beltinci dobili še zadnje in odločilno vprašanje, smo vsi z napetimi ušesi poslušali. Odgovorili so napačno, kar je  pomenilo, da je bila zmaga naša. Zmagali smo z rezultatom 14 proti enajst. Preden smo odšli, so nas še pred kamero vprašali nekaj vprašanj in končalo se je hitreje kot bi si mislili.
Med potjo domov je učiteljica sporočila novico še ravnatelju in vsi smo hoteli slišati njegovo reakcijo, saj še sami nismo mogli verjeti, da nam je uspelo, zato smo bili zelo zelo veseli. Bravo mi!

Sara Nemec

Praznik slovenskega športa??? KAJ? ZAKAJ? KAKO?

Praznik slovenskega športa obeležujemo 23. septembra. Čeprav to ni dela prost dan, je pa državni praznik. Praznik je bil uveden leta 2020 na pobudo Olimpijskega komiteja Slovenije. Datum je izbran kot obletnica, ko je ob zmagi veslačev Iztoka Čopa in Luke Špika ter strelca Rajmonda Debevca na poletnih olimpijskih igrah v Sydneyu leta 2000 bila prvič slišana slovenska himna Zdravljica.

23.september velja tudi za prvi dan Evropskega tedna športa. Slovenija je kot osma na svetu uvedla tovrstni praznik, pred njo so to storili še Indija, Iran, Malezija, Katar, Turčija, Tajska in Japonska. Tudi naša šola je praznik slovenskega športa obeležila s športnim dnem. Mlajši učenci so imeli športni dan v sredo, 23. septembra, starejši pa dan kasneje, v četrtek, 24. septembra. Pa si poglejmo, kako smo ta dan preživeli.

                                                                                                                                    Nina Bedič

V četrtek, 24. septembra 2020,  se je na naši šoli odvijal športni dan. Izvedli smo ga učenci od 6. do 9. razreda.
Najprej smo sodelovali na predstavitvah športov. Vsaka predstavitev je trajala 25 minut, sledil je 5 minutni odmor. Deveti razred si je najprej ogledal in sodeloval na predstavitvi ženskega nogometa. Ženski nogomet so predstavljale učenke, ki sodelujejo v klubu ŽNK Zmagovalke. Igrali smo nogomet 1 na 1 in sodelovali na poligonu. Na koncu smo še nekaj minut igrali nogomet.
Po 25 minutni predstavitvi nogometa smo odšli v telovadnico na predstavitev karateja. Učili smo se samoobrambe in mehkega padca. Naučili smo se karatejskega pozdrava, vdiha, vadili karto in se naučili, kaj sploh je karta. V pomoč senseju (učitelju karateja) so bili 3 učenci, med njimi tudi učenka naše šole, Lea Rituper.
Nadaljevali smo na točki namiznega tenisa. Najprej sta nam učitelja namiznega tenisa pokazala profesionalno igro, potem smo se pa še mi preizkusili v igri. Nekaterim je šlo dobro, drugim malo manj.
Kot zadnjo točko pa smo si ogledali hokej. Hokej nam je predstavil Hokejski klub Moravske Toplice. Naučili in vadili smo prijem loparja, vodenja žoge, trikov in podajanja.
Po predstavitvi teh športov je sledila malica in nato pohod. Opravili smo pohod do Križarke. Ko smo se vrnili, smo do kosila igrali nogomet.
Dan je bi lep, poučen in zabaven. Predvsem pa je pomembno to, da je vsak od nas naredil nekaj dobrega za svoje zdravje, kar je tudi osnovni namen praznika slovenskega športa.

Lana Kerčmar

V četrtek, 24. septembra,  je na naši šoli potekal športni dan.

Tema športnega dne so bile predstavitve raznih športov:  karate za borbene, namizni tenis za posameznike s hitrimi refleksi, hokej na travi za bolj spretne in nogomet – no…  – za večino. Izbrane športe so predstavljali neverjetni talenti, pri katerih si, ko si jih gledal, stal in jih občudoval.

Sledila je malica in po malici priprava na pohod. Cilj pohoda je bila Križarka. Pohod smo začeli v šoli in nadaljevali proti Stanjevcem. Hojo nam je popestrilo druženje s prijatelji in fina glasba. Do cilja nismo prišli, saj je pohod že tako ali tako bil kar precej dolg. Zato smo si vzeli pavzo in odšli nazaj proti šoli.

Nekateri so po prihodu nazaj imeli še začuda energijo za igro nogometa, za kar lahko rečem samo vsaka čast. Po kosilu pa se je športni dan, ki je veliko otrok kar precej utrudil, končal. Domov smo se vrnili s prijetno utrujeni, a s pozitivnimi vtisi.

Oliver Andrejčak

V sredo, 23. 9. 2020, bodo imeli učenci od 1. do 5. razreda športni dan. Učenci morajo imeti s sabo športno opremo, obutev ter majhen nahrbtnik z vodo.

Izvedli bomo pohod do občine ter športne igre na zunanjih igriščih ob šoli. Prevozi in prehrana potekajo po ustaljenem urniku.

 Razredniki

V nedeljo, 13. 9. 2020,  smo se jaz, mama in očka odločili, da gremo kolesarit. Najprej nisem bil prepričan, če bom šel, ker naj bi šli kolesarit kar 40 km, jaz pa sem bil še rahlo bolan. A na koncu sem pomislil, da kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri, in sem šel.

Najprej smo iz Ivanovcev kolesarili do Sela in bilo je izredno vroče. V Selu smo si malo odpočili in ogledali cerkev, ki je bila čudovita. Naslednja postaja naj bi bila pri Bukovniškem jezeru, do tja pa je bilo še veliko vzponov. Ko smo prišli do enega, sem le debelo pogledal, ker si nisem misli, da bom uspel priti do vrha. No, na koncu mi je uspelo.

Seveda pa niso bili le vzponi, ampak tudi raven teren. Enkrat je atija zanimalo, kako hitro se lahko pelje po ravnem v sprintu. Jaz sem seveda takoj sprintal za njim in že po nekaj sekundah sem mu bil tik za petami. V tistem trenutku sem se zavedal, da jabolko res ne pade daleč od drevesa.

Ko smo končno prišli do Bukovniškega jezera, sem mislil, da si bomo odpočili. Ampak ne. Stopili smo s kolesa, videli, da je voda umazana, ter šli naprej. Tako hitro smo šli naprej, da sem si komaj uspel obrisati nos. Od tam smo se peljali do Moravskih Toplic.

V Moravskih Toplicah smo našli neko gostilno in komaj sem čakal, da pridemo noter, ker je bilo zunaj zelo vroče. Naročili smo si pijačo ter vsak svojo pico. Ko pice že nekaj časa ni bilo, jaz pa sem bil izredno lačen, sem si rekel kdor čaka, dočaka. Očitno je to pomagalo, ker smo pico dobili v manj kot eni minuti. Bila je zelo dobra in po okrepčilu nas je čakalo le še 10 km do Ivanovcev.

Po poti je bilo še vedno zelo vroče in zaradi tega je bilo veliko težje. Po tej poti smo se z avtom peljali že velikokrat, a zdaj se mi je zdelo, kot da je kar naenkrat dobila veliko več vzponov. Ko smo prišli nazaj, nas je naš pes takoj pozdravil. Potem smo si šli ogledat zaključek etape Tour de Franca. Ko sem gledal kolesarje, se je vse zdelo tako preprosto, vendar vem, da še zdaleč ni.

Na koncu mi je ati rekel, da smo prekolesarili 40 km, kar je moj rekord po številu prekolesarjenih kilometrov v enem dnevu. Na etapi je zmagal Pogačar, Roglič pa je bil drugi. Tako smo se veseli odpravili nazaj domov v Petrovce, naš kolesarski dan pa smo poimenovali kar Tour de Prekmurje. Ko mi je ati pokazal, koliko kalorij smo pokurili, sem ugotovil, da smo se pravzaprav borili kot levi. Ker smo bili zelo utrujeni, smo šli spat s kurami. Pot, ki smo jo prevozili, se mi je zdela zelo zanimiva in rad bi jo prevozil vsaj še enkrat.

Danes, teden dni po mojem kolesarskem podvigu, pa še z večjim spoštovanjem občudujem podvig naših junakov, Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča, ki sta Slovenijo obarvala v rumeno – barvo sonca, poguma in uspeha. Bravo naša junaka!

Matic Novak
7.razred

Prvi šolski dan je bil v torek, 1. september 2020 v telovadnici. Prvič je v 1. razred zakorakalo 11 učencev skupaj s starši. Za njih je bil to praznični dan. Letos bom njihova učiteljica Ivanka. Učenci 2. in 3. razreda z učiteljicama Melito in Tadejo so jim pripravila kratek program dobrodošlice. Prvošolčke je pozdravil ravnatelj šole Johann Laco in jim zaželel vse dobro. Policist jih je seznanil o varni poti v šolo in obveznem nošenju rumene rutice.

Na koncu so se prvošolci posladkali s torto, s sokom in makovo potico.

Našim prvošolčkem želimoveliko radovednosti, veliko novih prijateljev, predvsem pa veliko novega znanja.

učiteljica Ivanka