V nedeljo, 13. 9. 2020, smo se jaz, mama in očka odločili, da gremo kolesarit. Najprej nisem bil prepričan, če bom šel, ker naj bi šli kolesarit kar 40 km, jaz pa sem bil še rahlo bolan. A na koncu sem pomislil, da kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri, in sem šel.
Najprej smo iz Ivanovcev kolesarili do Sela in bilo je izredno vroče. V Selu smo si malo odpočili in ogledali cerkev, ki je bila čudovita. Naslednja postaja naj bi bila pri Bukovniškem jezeru, do tja pa je bilo še veliko vzponov. Ko smo prišli do enega, sem le debelo pogledal, ker si nisem misli, da bom uspel priti do vrha. No, na koncu mi je uspelo.
Seveda pa niso bili le vzponi, ampak tudi raven teren. Enkrat je atija zanimalo, kako hitro se lahko pelje po ravnem v sprintu. Jaz sem seveda takoj sprintal za njim in že po nekaj sekundah sem mu bil tik za petami. V tistem trenutku sem se zavedal, da jabolko res ne pade daleč od drevesa.
Ko smo končno prišli do Bukovniškega jezera, sem mislil, da si bomo odpočili. Ampak ne. Stopili smo s kolesa, videli, da je voda umazana, ter šli naprej. Tako hitro smo šli naprej, da sem si komaj uspel obrisati nos. Od tam smo se peljali do Moravskih Toplic.
V Moravskih Toplicah smo našli neko gostilno in komaj sem čakal, da pridemo noter, ker je bilo zunaj zelo vroče. Naročili smo si pijačo ter vsak svojo pico. Ko pice že nekaj časa ni bilo, jaz pa sem bil izredno lačen, sem si rekel kdor čaka, dočaka. Očitno je to pomagalo, ker smo pico dobili v manj kot eni minuti. Bila je zelo dobra in po okrepčilu nas je čakalo le še 10 km do Ivanovcev.
Po poti je bilo še vedno zelo vroče in zaradi tega je bilo veliko težje. Po tej poti smo se z avtom peljali že velikokrat, a zdaj se mi je zdelo, kot da je kar naenkrat dobila veliko več vzponov. Ko smo prišli nazaj, nas je naš pes takoj pozdravil. Potem smo si šli ogledat zaključek etape Tour de Franca. Ko sem gledal kolesarje, se je vse zdelo tako preprosto, vendar vem, da še zdaleč ni.
Na koncu mi je ati rekel, da smo prekolesarili 40 km, kar je moj rekord po številu prekolesarjenih kilometrov v enem dnevu. Na etapi je zmagal Pogačar, Roglič pa je bil drugi. Tako smo se veseli odpravili nazaj domov v Petrovce, naš kolesarski dan pa smo poimenovali kar Tour de Prekmurje. Ko mi je ati pokazal, koliko kalorij smo pokurili, sem ugotovil, da smo se pravzaprav borili kot levi. Ker smo bili zelo utrujeni, smo šli spat s kurami. Pot, ki smo jo prevozili, se mi je zdela zelo zanimiva in rad bi jo prevozil vsaj še enkrat.
Danes, teden dni po mojem kolesarskem podvigu, pa še z večjim spoštovanjem občudujem podvig naših junakov, Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča, ki sta Slovenijo obarvala v rumeno – barvo sonca, poguma in uspeha. Bravo naša junaka!
Matic Novak
7.razred
