V sredo, 16. aprila 2025, smo na Osnovni šoli Gornji Petrovci gostili Bineta Volčiča, ki je tega dne sodeloval pri pripravi kosila. Doživetje okusov je težko ubesediti, je pa tega dne zares omamno dišalo v prostorih šolske jedilnice. Novinarke – Taira Šeruga, Larisa Andrejek, Zoja Ulen, Zala Vlaj in Amia Ožvald smo z njim opravile tudi kratek intervju.
Amia: Zakaj ste sploh odločili, da boste postali kuhar?
Bine: V bistvu, če sem čisto iskren, sploh ne vem, zakaj se sem se tako odločil. Star sem bil 9 let, bil sem v 2. razredu osnovne šole. Nekaj mi je reklo, da moram postati kuhar in temu sem tudi sledil.
Amia: Veliko moških je mnenja, da v kuhinjo spadajo predvsem ženske. Kako vi gledate na to?
Bine: Jaz mislim, da je to kar narobe. Res je v profesionalni kuhinji več moških kot žensk, se mi pa zdi, da je poklic kuharja zelo časten in da smo lahko vsi, ki se ukvarjamo s tem, lahko ponosni, da za ljudi naredimo nekaj dobrega.
Taira: S kakšnim namenom ste prišli v Prekmurje?
Bine: Namen je bil, da se umaknem od mesta, od stresa, od napornega hitrega življenja in tukaj v Prekmurju se mi zdi, vsaj za nas, da se je čas malo ustavil, predvsem pa so razlog za Goričko oz. Prekmurje zlasti ljudje. Ker tako toplih, prijaznih ljudi po celi Sloveniji nisem videl še nikjer.
Taira: Danes ste v naši šolski kuhinji nastopili vi. Kaj je vam kot otroku bilo najbolj všeč na šolskem jedilniku?
Bine: Najbolj se spomnim grahove mlečne juhe z zlatimi kroglicami, bila je zelo dobra.
Zoja: Kako je delovati kot šef in biti hkrati voditelj podjetja?
Bine: Biti šef in voditelj podjetja je zahtevno, je pa meni to vse skupaj poslanstvo oz. to je moj način življenja, jaz tak sem. To kar počnem, rad počnem, rad kuham za ljudi, posledično, če je to stvar mojega podjetja, rad vodim tudi podjetje.
Zoja: Kdo in kaj po navadi kuha pri vas doma?
Bine: Po navadi kuham jaz, zdaj pa tudi že počasi kuhata otroka.
Zala: Kako bi vi mlade navdušili za poklic kuharja?
Bine: Mislim, da sem en korak že danes tukaj naredil, na vaši šoli, ko sem se pojavil v kuhinji in smo vam skupaj s kuharjema skuhali tako kosilo. To se mi zdi tudi ena takšna lepa promocija našega poklica.
Zala: Od kje ime Monstera, ime vaše restavracije?
Bine: Monstera je rastlina, ime rože in po njej je dobila ime tudi moja restavracija oz. tudi moje posestvo na Goričkem. To pa zato, ker je ta rastlina tropska, rodi sadeže, ki so zelo okusni. Sadež je tak, kot če bi ga zmešal z banano, jagodo, kivijem in ananasom.
Larisa: Po prihodu v Prekmurju ste zapustili tudi šov Masterchef. Nam lahko pojasnite vzrok, zanima pa nas tudi, če šov spremljate kot gledalec?
Bine: Vzrok, zakaj sem pustil šov, je, ker se mi je skozi življenje nabralo preveč enih zadev, ki sem jih težko obvladoval. Ker pa imam tukaj na Goričkem novo kulinarično zgodbo, pa sem se odločil, da se bom njej posvetil 100 %. Kaj pa je drugi del vprašanja? (smeh)
Larisa: Ali šov spremljate tudi kot gledalec?
Bine: Ne boste verjeli, jaz že 18 let nimam televizije fizično v hiši. Televizije ne gledamo, ker je nimamo.
Larisa: Katerega slovenskega šefa bi vi predlagali za Michelinovo zvezdico in zakaj?
Bine: Vsi slovenski šefi, ki imajo Michelinovo zvezdico, so si jo zelo zaslužili. Verjetno si jo zaslužijo še nekateri. Osebno pa nisem ocenjevalec, sem bolj pristranski, saj so vsi kuharji moji prijatelji.
Amia: Ali vidite v Prekmurju pogoje za razvoj turizma?
Bine: Absolutno, zato sem tudi tukaj. Sam mislim, da je Prekmurje, sploh Goričko, en tak ne- odkrit biser Slovenije, še z ogromno neokrnjene in nepokvarjene narave in upam, da Goričko takšno ostane čim dlje. Sam naravni turizem in butični turizem, tak, ki je povezan z naravo, tudi spodbujam in tukaj vidim odlično priložnost za to.
Amia: Kaj bi bralcem naše spletne strani in našim učencem sporočili ob koncu našega pogovora?
Bine: Za učence – da ne glede na to, za kakšen poklic se boste odločili, kam boste šli naprej, sledite sebi. Zapomnite si, ni manj vrednih ali več vrednih poklicev, lahko si odvetnik, lahko si zdravnik, lahko si kuhar – vsak poklic je res vreden, 100 % ga lahko dobro delaš, če ga rad opravljaš.
Staršem pa bi svetoval, naj spodbujajo otroke pri tem, pri njihovih odločitvah, ne pri svojih željah za svoja neizpolnjena dejanja.
Za pogovor se Binetu Volčiču iskreno zahvaljujemo, prav tako za njegovo delo in čas ter za nepozabno kulinarično doživetje.
Taira Šeruga in Larisa Andrejek
