Šele zakorakali smo v veseli december in že nas bo 5. decembra obiskal prvi od treh dobrih mož, to je Miklavž. Seveda se ga bodo najbolj razveselili naši preljubi otroci, predvsem tisti pridni.
Sv. Nikolaj je živel v 4. stoletju in je bil škof v mestu Mira v Mali Aziji (današnji Demre v Turčiji). Bil je sin edinec, saj njegova starša dolgo časa nista mogla imeti otrok. Starša sta bila odprta za reveže, sin Nikolaj (v grščini njegovo ime pomeni zmaga ljudstva) ju je v tem posnemal. Ko sta mu starša zapustila lepo premoženje, ga je razdelil med reveže, sam pa je postal redovnik. Ko je v Miri umrl škof, so se verniki odločili, da bodo za škofa izbrali tistega duhovnika, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev. To je bil ravno Nikolaj. Ko je nastopil škofovsko službo, so kristjane v rimski državi še preganjali in tudi sam je bil zaradi vere v zaporu. Leta 325 se je udeležil zgodovinskega cerkvenega zbora v Niceji. Vernikom je hotel biti zgled, zlasti v dobrodelnosti. Po izročilu je priskrbel primerno doto trem obubožanim dekletom, ki bi sicer zabredle v sramoto, tako pa so se lahko pošteno poročile. Kmalu po smrti okrog leta 350 so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Zaradi dobrote je postal priprošnjik v različnih življenjskih stiskah.
Miklavž, kakor pri nas navadno imenujemo svetega Nikolaja, je gotovo eden najbolj priljubljenih svetnikov. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, ko na večer pred svojim godom hodi okrog in jim prinaša darove – pridne nagrajuje, poredne pa prepusti kaznim svojih spremljevalcev, parkeljnov.
Na predvečer godu svetega Miklavža (s 5. na 6. december), preden gredo otroci spat, po običaju postavijo peharje ali krožnike na okenske police oziroma mize, ali pa očiščene čevlje pred vrata. Naslednje jutro (ali celo pozno zvečer) pa nestrpno pokukajo vanje, da bi videli, kaj jim je dobri mož prinesel. V preteklosti je otrokom Miklavž nosil dobrote: orehe, jabolka, pa tudi kakšno pecivo – tisto, kar je bilo pri hiši. Danes otroci pričakujejo drugačna darila, a kdo pravi, da se naši najmlajši ne bi razveselili preprostih sladkih daril. Obdarovanje je sicer le del praznovanja, ki ga predstavlja predvsem obhod Miklavževe povorke. Skupaj s svojimi spremljevalci – angeli in hudiči (po domače parklji) hodi po vasi, od hiše do hiše in obiskuje otroke. Njegovi najbolj glasni spremljevalci so parklji, ki so grozljivega videza in v otrocih vzbujajo strah. Prav to je tudi njihova naloga – prestrašiti in kaznovati poredne otroke, da bi bili v prihodnjem letu čim bolj pridni.
Letošnji praznik svetega Miklavža bo zaradi korona situacije drugačen. Zaradi tega virusa se letos tudi sama ne bom mogla udeležiti dogodka v Čepincih, ko nas je obiskal Miklavž (bila sem pomočnica pri Miklavžu in sem otrokom delila darila). Z Miklavžem je prišel tudi strašni parkelj, ki je vsakega otroka malo prestrašil in povprašal, ali je bil priden. Tega dogodka letos žal ne bo, kakor tudi ne običajnih povork, pa niti »Miklavževega senja« v Murski Soboti.
Kljub temu upam, dragi otroci, da ste bili letos pridni, da ste ubogali svoje starše in da ste skrbno opravljali vse svoje obveznosti. Kajti verjemite mi, Sveti Miklavž je dobrotnik po srcu in tudi letos ne bo pozabil na vas. Čisto po tiho se bo zvečer, ko bo tema – da ga ne bi kdo opazil, prikradel v vaše hiše in vas razveselil s kakšno majhno pozornostjo. Zato nikar ne pozabite očistiti in nastaviti svojih čevljev …
Morda bo koga v čevljih pričakala tudi kakšna šiba. A nič hudega – z njo bomo od naših domov pregnali korono …
Lea Gorza
